Moje ”presrečne” vezi

Bil je lep sončen dan nekega avgustovskega dne v Slovenj Gradcu. Na sporedu je bila tekma Slovenija: Španija in sicer prijateljski košarkarski turnir reprezentanc za deklice, rojene v najlepšem letu;) (1994). Tistega usodnega dne zjutraj smo imeli najprej trening z dekleti iz sodelujočih reprezentanc na tem turnirju (Slovenija, Španija, Hrvaška in Izrael). Ker sem bila na tem turnirju že lani, sem vedela, da bo to zanimiv trening, kar je bilo res. Trenirali smo menjave (priznam, Izraelke so zares dobre v tem), podaje, dvokorak in se zabavali z različnimi igricami. Sledilo je kosilo in popoldanski ”počitek”. Po ”počitku” sem še malo metala na koš, potem pa je sledila priprava na tekmo. Dobro smo se ogreli in tekma se je začela. V igro sem šla v drugi četrtini (pravilo turnirja: petorki A B). Dobro sem odigrala v obrambi, izgubila 1 žogo, 1x vrgla na koš (zgrešila)… in potem… je sledil usodni trenutek.

Nadaljevanje sledi jutri;)

V možgane se mi je zasadila nova ideja. Najprej je bila le seme, ki se je razvijalo v pravo steblo, liste in … sedaj cveti, kajti odprla sem svoj prvi blog. No ja, pravzaprav se roža ni razvijala takooo dolgo (ker sem se tega domislila včeraj, danes pa že pišem). Ker se na to področje ne preveč spoznam, sem za komentar povprašala slavno pisateljico bloga Nežo, ki pa ni bila ravno prepričjiva (pravi, da je to precej naporno, saj je težko dobiti ideje za pisanje). Kakorkoli. Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo;) Ko sem že pri verzih, ugotovila sem, da so ti prav koristni, saj te lahko spremenijo v pravega optimističnega, močnega človeka, ki verjame sam vase. Navdih za verze oz. misli pa sem dobila danes, ko sem se pri uri kemije malo dolgočasila in pogledala nazaj, kjer so bili (kot vedno) obešeni rumeni listi, na njih pa razni verzi, npr. Učenje je luč. Tega sem si zapomnila, ker je bil najkrajši in ga v tistem trenutku nisem dojela. Verjetno učiteljica Tanja misli, da nas bo s tem vzpodbudila k učenju. Hm, morda pa vendar.