Moje ”presrečne” vezi 2

No ja, nadaljevanje ni sledilo ravno naslednji dan, ampak pustimo podrobnosti.

Torej… sledil je usodni trenutek. Šla sem v prodor (saj veste kako je pri košarki…dvokorak). Šla sem na LEVI dvokorak. Torej: LEVA, DESNA. Na prvem koraku (torej ko sem na parket stopila z levo nogo) me je kar naenkrat nekaj zabolelo v kolenu. Kot bi se nekaj pretrgal0. Iz sebe sem spustila nek čuden zvok bolečine (tako, kot nekateri zakričijo ”av” ob osebni napaki). Potem sem naredila še drugi korak (na parket sem stopila z desno nogo), podala žogo in se vrgla na tla. Približno pol minute sem bila na tleh in koleno me je bolelo toliko, da sem temu lahko rekla bolečina. No, ubistvu malo bolj. Torej, jaz sem se držala za koleno, druge pa so se metale za žogo (ne me vprašati kako je to zgledalo, ker nevem). Saj veste kako se nekdo zviva od bolečine (čudne face, oči so zaprte…). No, končno se je igra zaustavila. Sodnik je pristopil k meni in me vprašal, če bom lahko nadaljevala. Poskusila sem vstati, kar mi je uspelo. Začela sem hoditi in skoraj bi nadaljevala z igro, vendar se mi je koleno zdelo nekam čudno.  ”Hodilo mi je v minus” (glej sliko). Pogledala sem trenerko in prosila za menjavo. Ko sem se usedla na klopco, mi je fizioterapevt dal na koleno nekaj ledu. Ampak, ker je bil fizioterapevt bolj slabšega kakovostnega razreda, me led sploh ni hladil (fizioterapevt 2. letnika faksa, ki ne zna leda namestiti tako, da ima učinek…hmm…le kdo ga je spustil v 2. letnik).

Čez nekaj časa sem dala led dol in poskusila hoditi, a koleno je še kar sililo v minus, torej sem se usedla in si ponovno hladila koleno. Med polčasom je do mene pristopil kirurg, ki je bil na tekmi, ker tudi njegova hčerka igra v reprezentanci. Naredil je nekaj testov in rekel: ”Ljubica, tep so pa križne vezi šle. Mogla boš pod nož. Ampak ne se bat, mogoče se motm. Bom jes zrihtu magnet, pa bo ta pokazu al je res al ne.” Kar naenkrat me je postalo malce strah. Sploh nisem vedela za kakšno poškodbo gre. A vedela sem, da to nemore biti nedolžna poškodba, saj je zdravnik govoril o nekem nožu.

Ker pa sta mi fizioterapevt in pomočnik govorila same pozitivne reči, sem nož poskusila odmisliti. Tekma se je zeloooo vlekla. Sploh je nisem spremljala in komaj sem čakala, da se ta konča.

Innn…končno je sirena zazvonila za konec tekme. Nekako sem vstala, čeprav težje kot prej in nasprotnicam dala roke. Šli smo na večerjo, a pojedla sem le 1/6 vsega. Potem je bil čas za spanje. Jaz seveda nisem mogla spati, tako da sem prebedela celo noč (vsaj mislim, da je bilo tako). Zjutraj sta prišla mama in oče, ki sta mi povedala nekaj vzpodbudnih besed, tako da sem bila od takrat naprej bolj vesela. Prinesla sta mi bergle, da mi ne bi noga preveč otekla.

Čez nekaj dni sem šla na magnetno resonanco v klinični center. Ta je pokazala točno to, kar je napovedal zdravnik. Torej pretrgane sprednje križne vezi (in poškodovan meniskus). Za tako poškodbo treba na operacijo (pod nož), vendar še rastem (rasni hrustanec raste), zato moram počakati do junija, ko se bo rasna faza predvidoma končala.

Upam, da bom po operaciji dobro okrevala, se ponovno vrnila na igrišča in uspešno igrala še naprej.

Do takrat pa: KOŠARKA JE ZAKON! Igrajte jo s srcem in ne predajte se!;)

 

Kuhinjski noži

Nož za ubijanje ljudi

Švicarski noži

Nož za emote

In ja, končno pripomočki (med njimi tudi kirurški nož), potrebni za operacijo...

Ko koleno ''hoče v minus''