Tudi letos nisem nameravala kaj takšnega, če ne bi Eva nekaj dni pred počitnicami predlagala: ”Kaj se gremo kej ošemt?” Naenkrat se mi je stvar zazdela totalno kul in oh in sploh, zato sem se seveda strinjala in to predlagala še drugim, ki so se prav tako strinjali.

Potem je prišel dan D. Torek 24.
Seveda smo potrebovale punce za namestitev vsega potrebnega nekaj več časa, zato smo se dobile že preduro.
Nadele smo si lasuljo, potem pa še make-up. Petra je bila prava hudičeva žena, saj je imela v roki ”vilo” in nas prav grdo gledala. Njen obraz je žarel z odtenkom rdeče in črne, oči je imela izbuljene in malo je manjkalo, da ji ne bi počila kakšna žilica. Njene roke so se že napravljale za vbod ”vile” v sovražnike. Potem smo jo le prepričali naj ”vilo” odloži, ker bi se lahko drugače kateri izmed nas naslednje jutro zbudil v bolnišnici.
Polona  je bila le pridna punčka. Naredila si je čopke in si narisala rožico in smejkota. Evi smo predlagali naj predstavlja Motorko, saj je imela pravo črno kratko kodrasto lasuljo, vendar se žal ni strinjala, zato smo lahko njen izgled poimenovali le z ”Eva”.
Neža pa žal ni imela nobene lasulje, saj je bila šolska torba pretežka še za eno lasuljo. Tako so ji najprej narisali srček, ker pa z njim ni bila zadovoljna, so jo nato preobrazili v pravo notno črtovje.
Jaz pa nisem predstavljala ničesar. No, lahko bi rekli, da sem bila oranžnolasa deklica z iztopajočimi lici, na katerih sta bili nemorešdaverjameš 2 košarkarski žogici. Pač. Nisem imela boljše ideje.

Če želiš deliti svoje pustne trenutke z mano in bralci bloga, lahko oddaš kakšen komentar in zapišeš kako si se imel ti.

Če pa želiš opazovati le od daleč, si oglej slike.

Hudičeva žena in jaz

Gasilska (jaz, notno črtovje in Eva)

 Pictures made by Eva (vse pravice pridržane).

Ob 8.00 sem zaslišala mučno zvonenje budilke. Ker sem to noč slabo spala (muči me prehlad, ob 7.00 pa so že začeli delovati stroji okoli naše hiše), sem še malo ”potegnila” do 8.15, ko sem vstala, odracala do kopalnice in opravila vse potrebno. Ob 9.00 se je vse skupaj začelo v kulturnem domu. Najprej so se nam srednješolci predstavili z nekaj točkami iz predstave ob dnevu kulturnega praznika. Zapel nam je zborček, ki je tokrat nekoliko ”fušal”, duet Nina & Matej; Prešeren in ostali pa so nam zaigrali še nekaj skečev. Nato je na sceno stopil ravnatelj srednje šole, ki nam je že tretjič letos na splošno predstavil gimnazijo, ekonomsko in aranžerskega tehnika. Seveda si je pomagal s power point predstavitvijo, ki jo vsi že znamo na pamet.  Poslušala sem ga le, ko je govoril o gimnaziji, pri ekonomski in aranžerski pa sem malo polistala po Rumeni podmornici. Končno je tudi ravnatelj zaključil in na oder je stopil naš en in edini Vojko, učitelj športne vzgoje. Začel je nekako takole: ”Rekli so mi naj bom kratek.” (kar je seveda značilno za njega, saj vedno to reče) in nadaljeval z razporejanjem učencev v skupine za ogled šole. Ko je bila poklicana približno 6. skupina in je Vojko rekel, da si bomo najprej ogledali učilnico profesorja Čotarja, sta Eva in Polona ”poskočili” in v šprintu odbrzeli k profesorici, ki nas je vodila. Seveda sem jima sledila. Pojasnili sta mi, da imajo sedaj pri Čotarju pouk 1.aG, ki jih seveda poznamo.

In že ko smo stopili v razred je zavladalo drugačno vzdušje. Profesor Čotar je prav zabaven. Razlagal nam je, kako je računanje ploščine različnih likov lahko. Seveda se nihče ni strinjal. Potem je še rekel, da so testi v srednji šoli zelo lahki. Potem nam je kazal vaje na touch screenu in se nekaj pomotil. Rekel je da zato, ker ima tremo. Torej v tej učilnici je bilo vzdušje na visokem nivoju. Potem smo si ogledali še vse ostale učilnice, šli mimo ”Lujzeta”, v knjižnico in za konec še v srednješolsko športno dvorano.

Na informativnem dnevu je bilo na splošno v redu, le preveč toplo je bilo in preveč smo stali.

Dan smo potem začinili še s skokom v picerijo Cavallino.

Sedaj pa en teden počitkaaaaaaaaaaa! Želim vam vesele počitnice.

Hmmm…. kliknite zgoraj na ”Intervju” in se sami prepričajte o tem…

_______________________________________________________

Za več informacij si lahko ogledate spletni strani:

http://en.wikipedia.org/wiki/James_Naismith –> Izumitelj košarke James Naismith

http://en.wikipedia.org/wiki/Basketball —> Vse o košarki

Torej… sledil je usodni trenutek. Šla sem v prodor (saj veste kako je pri košarki…dvokorak). Šla sem na LEVI dvokorak. Torej: LEVA, DESNA. Na prvem koraku (torej ko sem na parket stopila z levo nogo) me je kar naenkrat nekaj zabolelo v kolenu. Kot bi se nekaj pretrgal0. Iz sebe sem spustila nek čuden zvok bolečine (tako, kot nekateri zakričijo ”av” ob osebni napaki). Potem sem naredila še drugi korak (na parket sem stopila z desno nogo), podala žogo in se vrgla na tla. Približno pol minute sem bila na tleh in koleno me je bolelo toliko, da sem temu lahko rekla bolečina. No, ubistvu malo bolj. Torej, jaz sem se držala za koleno, druge pa so se metale za žogo (ne me vprašati kako je to zgledalo, ker nevem). Saj veste kako se nekdo zviva od bolečine (čudne face, oči so zaprte…). No, končno se je igra zaustavila. Sodnik je pristopil k meni in me vprašal, če bom lahko nadaljevala. Poskusila sem vstati, kar mi je uspelo. Začela sem hoditi in skoraj bi nadaljevala z igro, vendar se mi je koleno zdelo nekam čudno.  ”Hodilo mi je v minus” (glej sliko). Pogledala sem trenerko in prosila za menjavo. Ko sem se usedla na klopco, mi je fizioterapevt dal na koleno nekaj ledu. Ampak, ker je bil fizioterapevt bolj slabšega kakovostnega razreda, me led sploh ni hladil (fizioterapevt 2. letnika faksa, ki ne zna leda namestiti tako, da ima učinek…hmm…le kdo ga je spustil v 2. letnik).

Čez nekaj časa sem dala led dol in poskusila hoditi, a koleno je še kar sililo v minus, torej sem se usedla in si ponovno hladila koleno. Med polčasom je do mene pristopil kirurg, ki je bil na tekmi, ker tudi njegova hčerka igra v reprezentanci. Naredil je nekaj testov in rekel: ”Ljubica, tep so pa križne vezi šle. Mogla boš pod nož. Ampak ne se bat, mogoče se motm. Bom jes zrihtu magnet, pa bo ta pokazu al je res al ne.” Kar naenkrat me je postalo malce strah. Sploh nisem vedela za kakšno poškodbo gre. A vedela sem, da to nemore biti nedolžna poškodba, saj je zdravnik govoril o nekem nožu.

Ker pa sta mi fizioterapevt in pomočnik govorila same pozitivne reči, sem nož poskusila odmisliti. Tekma se je zeloooo vlekla. Sploh je nisem spremljala in komaj sem čakala, da se ta konča.

Innn…končno je sirena zazvonila za konec tekme. Nekako sem vstala, čeprav težje kot prej in nasprotnicam dala roke. Šli smo na večerjo, a pojedla sem le 1/6 vsega. Potem je bil čas za spanje. Jaz seveda nisem mogla spati, tako da sem prebedela celo noč (vsaj mislim, da je bilo tako). Zjutraj sta prišla mama in oče, ki sta mi povedala nekaj vzpodbudnih besed, tako da sem bila od takrat naprej bolj vesela. Prinesla sta mi bergle, da mi ne bi noga preveč otekla.

Čez nekaj dni sem šla na magnetno resonanco v klinični center. Ta je pokazala točno to, kar je napovedal zdravnik. Torej pretrgane sprednje križne vezi (in poškodovan meniskus). Za tako poškodbo treba na operacijo (pod nož), vendar še rastem (rasni hrustanec raste), zato moram počakati do junija, ko se bo rasna faza predvidoma končala.

Upam, da bom po operaciji dobro okrevala, se ponovno vrnila na igrišča in uspešno igrala še naprej.

Do takrat pa: KOŠARKA JE ZAKON! Igrajte jo s srcem in ne predajte se!;)

Kuhinjski noži

Nož za ubijanje ljudi

Švicarski noži

Nož za emote

In ja, končno pripomočki (med njimi tudi kirurški nož), potrebni za operacijo...

Ko koleno ''hoče v minus''

Nadaljevanje sledi jutri;)